LiTerra

Vaše díla Vaše sbírky Avíza Názory Vámi hodnocená díla Vaše názory Historie Oblíbení autoři Vaše stránka

Dílo #65476
Autor:	brunel e
Druh:	Denní (s)potřeba
Kategorie:	Próza/Úlet
Zóna:	Jasoň
Datum publikace:	12.11.2011 19:06
Počet návštěv:	385
Počet názorů:	11
Hodnocení:	1 3

Vidva prevec klepetata - hvala za izredno trofejo!

lokalita: Sudbury, Ontario, Canada

Prejsnji teden smo pa klepetali kar precej o srsenih in spomnil sem se na eno tako zgodbo...

Ja, Johan pa ni nikoli ostal brez besed. Kakor njegov oce.
Delala sva skupaj v rudniku in tudi on me je stalno vbadal
glede srcnega napada in podobno. Ze nekaj let je preteklo
odkar so ga pobrali iz kanala.
Res je ta, da jabolko ne pade dalec od drevesa...

Prekoracila sva to jaso in zacela v leskov gozd ko je Johan
prekinil popoldansko tisino.
"Brunic! Hey, starec! Pridi vidit to zadevsno!"
Pohitel sem k njemu in nisem takoj ugotovil kaj je bil razlog za njegovo razburjenje.
"Kaj jih ne vidis?"
"Ne vidim kaj! Zaboga..."

Gledal sem okrog po travi v pricakovanju da se jerebi vzdignejo
ali pa par zajcev skoci v grmovje.
"Ti si en stari cebelar, pa jih ne vidis!"
"Kaj pa ima cebelar skupnega z jerebi?"
Johan je nestrpno mencal okoli sebe, se sklonil in iz trave pobral velik, star curcelj.
"Cebele!" Je vzkliknil ekcited. "Ne vidis cebele! Stari slepec!"
"Ce pa se enkrat slisim ta - stari... Ne, ne bos me pa vec razjezil," sem rekel pomirjeno. "Ves, jaz sem pa kar vesel da sem kjer sem. Res je da se nobeden noce starati. Jaz pa bom kar vesel ce naberem sto let na moj kriz. Vesel sem pa zato, ker kar dobra mnozina ljudi jo ne napravi do kjer sem jaz sedaj. In ko pa vidim tebe in v kondiciji da si, ti se pa nimas za bat da te bo kdo klical - starec."

Pogledal sem ga ostro in rekel se ostreje:
"Cista neumnost! Bog nam pomagaj! Danasnja mladina! Bodocnost Kanade!"
Johan je pa strmel v mene kakor tele v nova vrata.
"Kaj pa je zdaj narobe Brunicek?" Je zamrmljal.
"Ja, kaj?"
Umaknil sem se nazaj, nekaj korakov.
"Vse je narobe," sem rekel in podrgnil mojo brado, ki je ze par dni cakala da jo obrijem. Na kratko, nisem vedel kako zacet.
"Johan, vsi smo butci v drugih oceh. Ce ti mene postavis
v tvojo pisarno jaz bi mogoce vedel kako uspiciti svincnik ali dva. Toda bojim se da ti nimas kaj pocet s svincnikom, kot morda pomesat tvojo kavo ali pa ga vtaknit v nos.
Izven tvoje pisarne pa ni prevec zadev da bi se jaz izgubil v njih. Najmanj pa se v gozdu in v zivljenju na splosno.
Ti si pa cisto nasproten od mene. Ko stopis iz tvoje pisarne,
si pa kar mali revcek ki stalno gleda za to pomocno roko."

Mislim da sva tam lezala priblizno pol ure, mogoce se vec,
preden so se zadnji srseni umerili in se vrnili v gnezdo.
Jaz sem jih nekaj fasal od zadaj v glavo, toda Johan
pa je kmalu izgledal koy Kitajska polna luna.
Revez je bil tako otecen da ni mogel hodit in moral sem ga pustit
ob cesti, priti nazaj z kamionom in ga odpeljat v bolnico.

Johan se je kar srecno izvlekel iz te bitke in jaz do sedaj dvomim
da se je on tedaj zavedal kako resna je bila ta zadeva,
katera bi se lahko koncala kar precej resnejse kot se je.
Iz vse te neumne traparije pa je le prislo nekaj dobrega.
Johan je v tej trapariji zvedel da je imel par resnih medijskih zadev
in hvala srsenom on je sedaj v najboljsi kondiciji, zdrav kot nikoli preje.

To gnezdo pa on ni pozabil.

Cez nekaj mesecev, in kar nekaj prosenj in obljub, sem ga pa moral odpeljat nazaj v gozd. Oborozena z zago, sva pocasi korakala
proti delu gozda kjer je visela njegova trofeja.
Sneg je kar skripal pod vsakim korakom in nazadnje sva se pa ustavila pod tem drevesom.
Kar precej casa sva oba strmela v to drevo in v svezi odrez - in v praznino, kjer je enkrat ta veja z gnezdom rasla.
Na deblu pod odrezom pa je bila nabita dilca z napisom:
Vidva prevec klepetata - hvala za izredno trofejo!....

TAK SI HEZKY POČTĚTE NO.....hehe hoho